Po mnenju Julija Zupana je pomoč gospodarstva za projekt ključnega pomena. Študentom omogoča tako dobavo materialov, kot njihovo obdelavo. »Imamo srečo, saj je v Sloveniji ogromno podjetij, predvsem novonastalih, ki se s strastjo ukvarjajo z avtomobilsko industrijo in proizvodnjo. Imamo seveda tudi podpornike projekta, ki namenijo zgolj finančna sredstva, ki se jih porabi za sprotne stroške, kot so potni stroški in potrošni material. Veliko sponzorjev pa je tudi takih, ki nam nudijo popust pri nakupu njihovih komponent, ki jih potem uporabimo neposredno na dirkalniku«.
Foto: Superior Engineering – Formula student Team Ljubljana
Ekipa, večinoma gre za študente prve stopnje študijskega programa, v manjšini je tudi nekaj magistrskih študentov, projektu posveti ogromno časa. »Poleg same konstrukcije in izdelave je ogromno truda in seveda časa namenjenega organizaciji, logistiki, pripravam na kvize, transportu, urejanju delovnega prostora, papirologiji in podobnemu. Povprečen član aktivno dela na projektu vsaj 20 ur na teden,« o obsežnosti projekta razmišlja Zupan. Da je projekt mnogo več, kot pridobivanje neprecenljivih izkušenj v študijskem smislu, priznava tudi mladi Žan Podlesnik, ki je letos zaključil 1. letnik na Fakulteti za elektrotehniko: »Projekt mi je dal praktične izkušnje, ki jih zgolj z obiskom predavanj na fakulteti ne dobiš. Pokazal mi je, kako vso pridobljeno teoretično znanje pretvoriti v fizični izdelek. Občutek zadovoljstva, ko vidiš, kaj lahko dosežemo s skupnim znanjem, je nepopisen. Pridobljeno znanje pa nenehno nadgrajujemo. Spoznavanje novih sistemov je odlična motivacija pri doseganju zastavljenih ciljev.«
Foto: Superior Engineering – Formula student Team Ljubljana
Tekmovanja Formula Student so organizirana v različnih evropskih državah – v Italiji, na Nizozemskem, Češkem, Hrvaškem, v Veliki Britaniji, Avstriji, Nemčiji in Španiji. Za udeležbo na posameznem tekmovanju se morajo najprej izkazati na kvalifikacijskih kvizih, ki potekajo januarja. Letos so se naši študentje uvrstili na tekmovanja v Italiji, Avstriji, na Madžarskem in na Hrvaškem. Na tekmovanje se po testiranju vseh varnostnih sistemov in pregledu najboljših parametrov za vožnjo običajno odpravi 15 oseb (včasih več, včasih manj), vsak s svojo nalogo. »Nekaj jih je v boksih, kjer se dirkalnik pripravlja na tehnične preglede in dinamične discipline, nekaj jih je zadolženih za statične discipline (stroškovno poročilo, poslovni načrt in inženirsko zasnovo), nekaj pa jih skrbi za prehrano ekipe,« pojasni Julij Zupan. Tekmovanje traja od štiri do sedem dni, odvisno od razpoložljivosti dirkališča in organizatorja. Dinamične discipline, kjer se avto dejansko vozi, se zvrstijo v zadnjih dveh dneh tekmovanja in obsegajo discipline pospeševanje, vožnjo osmice, hiter krog in vzdržljivostno preizkušnjo. Pri vsaki izmed disciplin je avtomobil sam na progi, torej ne gre za dirkanje kolo ob kolo, temveč samo za merjenje časa vsakega dirkalnika. Skupaj se na tekmovanju prevozi okoli 24 kilometrov, največ na vzdržljivostni disciplini.
Trenutni baterijski paket Ziggija ima kapacitete 8,4 kWh, kar zadostuje za približno 20 kilometrov dirkalne vožnje. Najdaljša disciplina je 22 kilometrska vzdržljivostna preizkušnja. Končno hitrost, ki jo dirkalnik doseže, je okoli 120km/h, omejena je s fiksnim prestavnim razmerjem, ki ga predstavlja planetno gonilo (reduktor). Pospeški so zaradi tega zelo dobri, avto pospeši do 100 km/h v manj kot treh sekundah. Čeprav se za dirkalnik, ki trenutno tehta 210 kilogramov, to ne zdi veliko, želijo študentje njegovo maso v prihodnjih sezonah znižati krepko pod dvestotico.
Študenti, ki so se v prvih preizkušnjah preizkusili že konec julija, bodo s tekmovanji zaključili konec avgusta. Na sezono se običajno udeležijo štirih ali petih tekmovanj.